Govor prof. Janeza Koželja ob otvoritvi prve razstave kontejnerske arhitekture

Ljubljana, 23. junij 2010 – Včeraj je bila v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje slovesna otvoritev prve razstave kontejnerske arhitekture iz celega sveta. Na razstavi se svojimi navdihujočimi in nagrajenimi projekti poleg svetovno znanih arhitektov predstavljajo tudi številni mladi arhitekti.
Ljubljanski podžupan, sicer pa arhitekt prof. Janez Koželj, je ob otvoritvi razstave nagovoril prisotne:

»Arhitekt Jure Kotnik je pojav kontejnerske arhitekture raziskal najprej v svoji diplomi z naslovom Konhiša in takšno arhitekturo ponudil uporabnikom na svojem portalu www.konhisa.com.

Še bolj pomemben rezultat poskusa trženja kontejnerske arhitekture je bila imenitna knjiga Conarch s kar 6441 uporabljenimi kontejnerji, ki jo je leta 2008 Jure Kotnik uspel izdati pri založbi Links iz Barcelone. Razstava, ki jo danes odpiramo, temelji prav na tej knjigi in prikazuje še več zanimivih gradenj iz kontejnerjev, ki sami po sebi govorijo o raznolikosti, bogastvu možnosti in naboru novih idej te smeri v sodobni arhitekturi. Knjiga se začne z ugotovitvijo, da je gradnja iz kontejnerjev mlada veja v sodobni arhitekturi, ki vzbuja s svojimi privlačnimi, sestavljenimi oblikami posebno pozornost medijev. 

Res je, kontejnerska arhitektura je sveža in igriva, predvsem pa pragmatična, preprosta arhitektura, pri kateri se da rešitev jasno videti, saj sovpada z njeno prostorsko obliko. Ta arhitektura je Juretu Kotniku pisana na kožo, se povsem sklada z njegovim sproščenim vedenjem in pristopom k delu, s katerim išče enostavne, hitre in inovativne rešitve. Bistvo kontejnerske arhitekture je prav ta  
težnja po enostavnosti, saj že v izhodišču omogoča poenostavitve najrazličnejših problemov, ki jih je moč rešiti zgolj s skladanjem in razporejanjem osnovnih prostorskih enot.   
 
Kontejnerska arhitektura je torej arhitektura že sama po sebi, saj že njena osnovna enota zagotavlja vse nujne in potrebne pogoje po varnosti, po zavetju, po trdnosti, po uporabnosti za različne namene, tako, da nam namesto običajno zapletenega  procesa projektiranja preostane zgolj razmislek o tem, kako kontejnerje zložiti glede na obseg, namen in lokacijo, kje jih odpreti, kako jih opremiti glede na specifične funkcionalne zahteve in kako jih pobarvati. 

Kontejnerska arhitektura je vsekakor zanimiv in poučen pojav, saj ni niti škatla niti mehurček, ikoni sodobne arhitekture, ampak je mnogo več od tega, ker že v svoji osnovi navaja na strukturo, na zlaganje, na rast, na spremembo.  

Kontejnerska arhitektura je tudi v vsakem primeru trajnostna, saj sledi načelu zmanjšaj, ponovno uporabi in presnovi. Stori več z manj, torej with less-more, je njeno geslo!

Povzema tudi vse značilnosti moderne arhitekture in to v njenih izvornih zastavitvah:   
je industrijska, velikoserijska, modularna, mobilna, aditivna, zložljiva, samonosna, je odprta in rastoča struktura, ki se lahko zlaga v vse smeri: v vrste, na križ, v grozde, v brazde in sestavlja v najrazličnejše stavbne oblike: bloke, preproge, ploščice, zloženke, storže.     

Stavbo iz kontejnerjev se hitro postavi in hitro razdre, pripelje in prepelje, lahko se jo skladišči na zalogo. Njen gradnik je samostojna, samonosna funkcionalna enota, ki nima kraja. Sodi v smer tako imenovanega Low-Tech strukturalizma, ki je bolj, kot je to hotel biti funkcionalizem, zares mednaroden, kozmopolitski slog.     

Za kontejnersko arhitekturo je še posebej značilno, da nosi jasno prepoznavno sporočilo in močno vrednostno konotacijo:

• o napredni, prožni, odprti družbi,
• o dinamičnem prostoru, ki se ves čas spreminja,
• o uporabniku brez predsodkov,
• o inovativnem arhitektu, spretnem oblikovalcu,
• o raziskovalni naravi arhitekture. 

Pričujoča razstava je tudi priložnost, da se spomnimo na šestdeseta leta 20. stoletja, na pojav strukturalizma, na njegov program in njegove protagoniste.  
Strukturalisti so si v prvi vrsti prizadevali za skladnost med prostorsko in družbeno obliko. Odgovor na to vprašanje so našli v polivalentni obliki struktur, ki da omogoča participacijo posameznika in njihovo osebno interpretacijo.

Spomnimo se znamenitih arhitektov: Hermana Hertzbergerja, Candilisa in Josiča, Shagrach Woodsa, Aldo van Eycka, Luis Kahna, Van den Broek & Bakeme, Lucien Krolla, Piet Blooma,  na znameniti Habitat 67 Moshe Sadfija v Montrealu, na sirotišnico Aldo van Eycka v Amsterdamu. Ti so še v 80-ih letih ustvarjali prelomna in vrhunska dela po strukturalistični metodi in v značilni estetiki številk.

Kontejnerska arhitektura brez vsakega dvoma aktualizira pomen strukture v arhitekturi, saj gradi na vzpostavljanju razmerij in funkcije najmanjšega elementa - kontejnerja do stavbne strukture, ki šele daje delu pravi smisel in pomen. Kontejnerska arhitektura torej podpira procesualen pogled na prostor kot na odprt sistem in prožno strukturo. Ta pogled je v izrazitem nasprotju z dogmatskim in statičnim pogledom na arhitekturo, na mesto, na prostor in čas.  

Številne študentske domove, stanovanja za mlade družine, šole in vrtce, mladinske centre in druge stavbe iz kontejnerjev gradijo največ na Nizozemskem, pa tudi v ZDA, Kanadi, Angliji in Španiji. 
Upam si reči, da je kontejnerska arhitektura pravzaprav najbolj popularna v tistih deželah, ki so tehnološko napredne in kjer podpirajo ustvarjalnost, še posebej tam, kjer lahko pomaga razreševati socialne probleme. 

Pri nas na Slovenskem kontejnerska arhitektura ni posebej zaželena, ovirajo jo neinventivna politika, administrativne ovire in birokratski zadržki, pa tudi predsodki javnosti, splošen odpor do eksperimenta, neizobraženi naročniki in konec koncev upogljivi oblikovalci. Koliko je kontejnerska arhitektura razširjena, je po mojem mnenju zanesljiv pokazatelj tehnološke razvitosti družbe, njene naklonjenosti praktičnim, pragmatičnim, inovativnim rešitvam.  

Zato mi dovolite, da zaključim s tole mislijo: kontejnerska arhitektura rabi prostor za svobodno in odgovorno ustvarjanje. Tega prostora je pri nas še vedno premalo, ta prostor moramo šele odpreti. K temu naj prispeva tudi ta razstava. To naj bo njeno sporočilo in izziv za vse po srcu in duhu mlade arhitekte.«